Miti in legende o drevesih

Skrivnostni gozdovi v katerih rastejo čudežna drevesa in v njih prebivajo čudežna bitja so od nekdaj prisotni v mnogih zgodbah in pravljicah. Nekatera drevesa so povezana z verstvi in veljajo za verske simbole. Ker nekatera drevesa razprostirajo svoje krošnje visoko v nebo in korenine globoko v zemljo, se nam zdi kot, da bi veliko krat povezovala različne svetove. Veliko dreves pa je povezanih s starodavnimi miti in legendami.

Igdrasil (Yggdrasil) – drevo življenja

Igdrasil – drevo življenja izhaja iz nordijske mitologije. Raste sredi prebivališča bogov Asgardu. Je vedno zeleno jêsenovo drevo, ki svoje veje razprostira visoko v nebo čez devet svetov vse do nebes. Mogočno drevo nosijo tudi mogočne korenine. Prva korenina se nahaja v Asgardu. Tukaj se nahaja dobro znani Urdov vodnjak, kjer se dnevno sestajajo bogovi. Ob Urdovem vodnjaku živijo tudi tri boginje usode – Urd (preteklost), Verdani (sedanjost) in Skuld (prihodnost). Le-te boginje večino časa posvečajo prepletanju nitim življenja za vsako žival, vsakega človeka in boga. Druga korenina se spušča v Jotunheim – svet velikanov, kjer se nahaja Mimirjev vodnjak. Tretja korenina se spušča vse do Niflheim, ki je blizu Hevergemirjevega vodnjaka. Tukaj prebiva zmaj Nidhug, ki se je dodobra zasidral na tej korenini. Na samem vrhu drevesa življenja živi orel. Zmaj in orel se med sabo ne prenašata. Za vsa nesoglasja med njima poskrbi veverica po imenu Ratatosk, ki med njima prenaša govorice.

Driade – drevesne nimfe (ženski duhovi)

Driade so drevesne nimfe (ženski duhovi), ki izvirajo iz grške mitologije. Driade so bile trdno povezane s svojimi drevesi. Ta drevesa so bila po navadi hrasti. Čeprav so driade nimfe hrastovih dreves, se je čez čas naziv za driade posplošil za vse drevesne nimfe. Drevesne nimfe so veliko krat spremljali moški kolegi – satiri. Veljale so za zelo sramežljiva bitja. Najraje so se družile z boginjo Artemiso, ki je veljala za prijateljico vseh nimf. Če je človek posekal drevo s katerim je bila povezana driada, je z drevesom umrla tudi le-ta. Kdor je imel na vesti takšno dejanje, so ga bogovi zelo strogo kaznovali.

Sveti figovec

Sveti figovec (Ficus religiosa) je vrsta fige, ki naravno raste v Nepalu, Bangladešu, Indiji, Mjanmaru, Pakistanu, Šrilanki, na JZ Kitajske in v Indokini. Je sveto drevo v Hinduizmu, Džainizmu in Budizmu.

V budistični legendi je zapisano, da je Buda dobil svoj navdih za budistični nauk med meditacijo ravno pod drevesom figovca. Le-to drevo je raslo v Indiji, ki pa je bilo uničeno, a že mnogokrat nadomeščeno z novim. Vendar ne more biti vsako figovo drevo sveto, saj mora potomec drevesa izvirati iz svetega figovca. V marsikaterem kraju, kjer rastejo velika in zelo stara figova drevesa, debla le-teh predstavljajo tudi budistični tempelj.

V Hinduizmu hindujski verski asketiki še vedno meditirajo pod svetimi figovimi drevesi. Hindujci izvajajo meditativno stimulacijo okoli svetega figovega drevesa kot dokaz čaščenja. Po navadi v jutranjem času sedem meditatorjev izreka posebno molitev pod svetim figovcem.

Jerebika, tise in zimske zimzelene rastline

Jerebiko (Sorbus aucoparia) lahko zasledimo že v začetkih mitičnih zgodb v starodavni Grčiji. Le-ta zgodba govori o boginji mladosti Hebi (hčerka Zeusa in Here), kateri so demoni ukradli kelih poln božanske pijače, ki je vračala mladost. Bogovi so poslali orla, da bi ji povrnil kelih. V boju med orlom in demoni so na zemljo padala peresa in kri. Na vseh teh mestih so zrasle jerebike, katerih listi spominjajo na orlova peresa in rdeči plodovi na kapljice krvi.

Tise (Taxus baccata) so že pred nastopom krščanstva veljala za sveta drevesa. Morda tudi zaradi tega, ker lahko dočakajo zelo visoko starost (tudi do 3000 let). Kelti so jih sadili na svetih krajih in ko so kristjani začeli graditi svoje cerkve, so jih veliko krat zgradili prav na teh svetih mestih. Še danes lahko ob cerkvah in pokopališčih najdemo tise.

Zimzelene rastline, kot npr. bodika (Ilex aqifolium) in jelka (Abies alba), so že od nekdaj simbol življenja v hladnih zimskih dneh. Listi bodike naj bi po hišah odganjali zle duhove. Krašenje božičnega drevesa sega že v čase Rimljanov, ki so ob prazniku saturnalij (17. december) jelke krasili s koščki kovine.

Drevesa v literaturi

Drevesa in čarobni gozdovi so skozi zgodovino navdihovala mnoge pisatelje in tudi pesnike.

J. R. R. Tolkien je svoj čarobni Srednji svet v Gospodarju prstanov poselil s polčloveškimi drevesi imenovanimi enti. Najstarejši med enti je bil Bradodrev, ki je stal v mitičnem gozdu Fanngorn. Entje so bili nekakšni pastirji, ki so ščitili gozd pred orki in ostalimi nevarnostmi. Entje ob nastanku oz. rojstvu niso znali govoriti. Govoriti so jih naučili vilinci. Entje so različni tako v velikosti, barvi, številu prstov na nogah in rokah. So zelo močna bitja, ki lahko dvignejo npr. zelo velike skale. Obstajala so tudi entinje, ki pa so izumrle. Entje veljajo za miroljubna bitja, a za svoj obstoj so se pripravljeni tudi boriti.

C. S. Lewis je v Zgodbah iz Narnije ustvaril gozd govorečih dreves. V Narniji je raslo drevo zaščite, ki je zraslo iz drevesa mladosti, ki je Narnijo dvesto let varovalo pred zlom. Ko je v Narniji zavladal zlobna čarovnica Jardis, je drevesa uporabljala kot njene vohune in zaveznike.

Verjetno bi v kakšnem mitu in legendi lahko odkrila še kakšno drevo, ki ima zanimivo zgodbo. Vendar naj bo za ta prispevek tokrat dovolj.

Zapisala: Tanja Planinšek, ing. vrt.

Fotografije: svetovni splet

Viri:

http://www.viking-mythology.com/yggdrasil.php

http://en.wikipedia.org/wiki/Dryad

http://en.wikipedia.org/wiki/Ficus_religiosa

https://thewayofwytch.files.wordpress.com/2014/04/yggdrasil.jpg

http://en.wikipedia.org/wiki/Dryad#mediaviewer/File:Dryad11.jpg

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/b1/Mahabodhitree.jpg

http://02varvara.wordpress.com/2007/11/24/the-lord-of-the-rings-and-christianity/treebeard-the-ent/

http://37.media.tumblr.com/tumblr_me8d3cTsHU1rwotflo1_1280.jpg