Plodovi kot zimski okras

Jesen je čas, ko uživamo v pisani paleti barv, ki nam jih pričarajo listnate rastline in nekateri iglavci. Mnogo med njimi jih tvori tudi plodove in le-ti lahko ostanejo na rastlinah čez zimo kot zimski okras. Seveda če jih ne pozobajo ptiči ali druge živali, ki si pripravljajo ozimnico ali pa jih poberejo ljudje, ki pripravljajo iz določenih plodov tudi razne marmelade, pijače, čaje in podobne pripravke.

Iglaste rastline imajo za zimski okras storže in iglice, a o tej skupini rastlin bom govorila v naslednjem članku. V tokratnem članku se bom osredotočila na nekatere listnate rastline, ki tvorijo plodove. Ti plodovi so lahko uporabni za prehrano ali pa so namenjeni zgolj okrasu (npr. za zimski aranžma). Lahko bi rekla, da se rastline okrasijo z njimi, a niso plodovi namenjeni samo okrasu. V njih se skrivajo tudi semena in z njimi si rastline zagotovijo obstoj (poskrbijo za naslednji rod).

Med drevesi je zanimiva jerebika (Sorbus aucoparia), ki cveti z belimi cvetovi in po cvetenju razvije oranžno rdeče plodove. Plodovi jerebike so uporabni in jih ljudje predelujejo v marmelade, džeme, kompote, želeje, sokove, čaje in alkoholne pijače (npr. jerebikovo vino in žganje jerebikovec). Poznana je tudi sorta 'Edulis', ki ima večje in slajše plodove. Le-te lahko pri sorti uživamo tudi presne. Plodovi jerebike vsebujejo veliko vitamina C in organskih kislin. V gozdovih plodovi jerebike predstavljajo pomembno prehrano gozdnih živali (npr. ptice, jeleni, srne,…). Nekateri cvetličarji pa plodove jerebike uporabljajo v jesenskih ali zimskih cvetličnih aranžmajih.

Ko govorimo o bodiki (Ilex aquifolium), imamo največkrat v glavi sliko z zimzelenimi bodečimi listi in rdečimi okroglimi plodovi kot božični okras. Rdeče plodove razvijejo ženske rastline in če si želimo plodov, bomo v bližini posadili tudi moško rastlino. Včasih so bodiko uporabljali na podeželju za izdelavo vencev, butar, za božični okras in slavnostne okrasitve. V urbanem okolju jo poznamo kot okrasno rastlino, kjer jo lahko sadimo posamezno ali skupinsko. Ker dobro prenaša rez, se jo lahko uporabi tudi za neprehodne žive meje.

Ognjeni trn (Pyracantha coccinea) je zanimiv zaradi bujnega cvetenja in kasneje zaradi plodov, ki so ognjeno rdeče ali oranžne barve. Plodovi na grmu ostanejo skoraj vso zimo. Poznanih je nekaj sort, ki se razlikujejo predvsem po barvi plodov. Plodove pogosto obirajo ptice. Užitnost za ljudi je nezanesljiva, saj v nekaterih literaturah opozarjajo tudi na njihovo strupenost. Včasih so ljudje plodove uporabljali za pripravo marmelad, pražena semena pa kot kavni nadomestek. Ognjeni trn je tudi gostiteljska rastlina hruševega ožiga ali ognjevke (Erwinia amylovora), zato ga bolj redko še najdemo v kakšnih drevesnicah. Zardi ostrih in močnih trnov odsvetujem sajenje v bližini vrtcev, šol, kolesarskih stez, otroških igrišč in podobnih mest.

Tudi med pokrovnimi rastlinami najdemo takšne, ki imajo plodove za zimski okras. Takšna pokrovna rastlina je panešplja (Cotoneaster sp.). Najbolj poznane panešplje so polegla panešplja (C. horizontalis), plazeča panešplja (C. dammeri) in razprta panešplja (C. divaricatus) ter njihove sorte. Plodovi, ki jih razvije panešplja, so okrogli in rdeče barve. Najraje jih imajo ptiči, saj jim le-ti predstavljajo zimsko hrano. Za ljudi plodovi verjetno niso strupeni, a je njihova uporaba v prehrani redka. Panešplja se največkrat uporablja za prekrivanje strmejših brežin, kjer je košnja težja ali skoraj nemogoča.

Med grmovnimi rastlinami, ki ohranijo plodove čez zimo je tudi Thunbergov češmin (Berberis thunbergii). Thunbergov češmin cveti z rumenimi cvetovi iz katerih se v septembru razvijejo rdeči podolgovati plodovi. Le-ti ostanejo na vejah tudi čez zimo, če jih prej ne pozobajo ptiči. Plodovi so užitni, sočni in nekoliko kiselkastega okusa. Češmin lahko zasadimo posamič ali kot skupine. Ker dobro prenaša rez, se ga lahko sadi tudi v neprehodne žive meje. Med sortami češminov so najbolj poznane 'Atropurpurea' in 'Red Chief' z rdečimi listi, 'Aurea' z rumenimi listi in pritlikavi rumenolistni 'Bonanza Gold'.

Navadni šipek (Rosa canina) je najbolj poznan po tem, da njegove plodove uporabljamo za čaje. Zanimiv je tudi zaradi cveta, ki je rožnate barve. Plodovi se razvijejo po cvetenju in so rdeče barve. Zreli plodovi so bogati z vitaminom C in drugimi vitamini. Največkrat se plodovi uporabljajo za pripravo čajev, marmelad in drugih pripravkov. Šipki ali divje vrtnice najdemo tudi v gozdnem robu, kjer predstavljajo pomemben vir hrane za gozdne živali, pticam pa omogočajo varna mesta za gnezdenje. Med šipki, ki jih najdemo tudi pri nas sta še znana njivni šipek (R. arvensis) in kimastoplodni šipek (R. pendulina).

Priljubljena zimzelena rastlina za žive meje je navadni lovorikovec (Prunus laurocerasus). Lovorikovec tudi bujno cveti z belimi cvetovi. Po cvetenju pa se razvijejo temno modri oz. črni plodovi. Plodovi predstavljajo hrano za ptice. Nekateri deli rastline so bili nekoč uporabni v ljudskem zdravilstvu. Uporaba je bolj tvegana, saj so vsi deli rastline, razen sočnega osemenja plodov, zaradi vsebnosti cianovodikove kisline strupeni. Lovorikovec zato odsvetujem saditi v bližini vrtcev, šol in otroških igrišč. Znano je veliko sort, med katerimi je najbolj cenjena sorta 'Otto Luyken'.

Med rastlinami, ki ohranijo plodove kot zimski okras jih je še veliko kot so na primer: lepoplodka (Callicarpa bodnieri giraldi 'Profusion'), bisernik (Symphoricarpos chenaultii 'Hancock'), krilata trdoleska (Euonymus alatus), liguster (Ligustrum sp.), bršljan (Hedera helix), vejčijeva trta (Parthenocissus tricuspidata 'Veitchii'), divja trta (Parthenocissus quinqifolia) in še mnoge druge. Z nekaterimi plodovi, ki jih rastline ohranijo, si lahko sami pripravimo tudi kakšen zimski aranžma, ki nam popestri nek hišni oz. stanovanjski prostor.

Zapisala: Tanja Planinšek, ing.vrt.

Fotografije: Tanja Planinšek, svetovni splet

Vir:

• Brus R., (2008). Sto grmovnih vrst na Slovenskem. Tehniška založba Slovenije d.d., Ljubljana,
• Brus R., (2004). Drevesne vrste na Slovenskem. Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana.