Vrtni elementi (1. del)

Ko ob hiši končamo groba zemeljska dela, se pričnemo ukvarjati s tem kje bodo potekale tlakovane površine, kam (če kam) bi umestili kakšen vodni element, kam je smiselno umestiti pergolo, kje bodo zidovi, ograje oz. žive meje, kje bomo posejali travo in kam bomo posadili drevesa in grmovnice. Vse te elemente je potrebno v vrtu smiselno umestiti in zanje izbrati tudi pravi material oz. pravo mesto.

V večjih vrtovih je prostora dovolj, da se lahko že skoraj poigravamo s postavitvijo raznih elementov. Seveda jih je potrebno v prostor smiselno umestiti, da bo vse skupaj delovalo kot celota in ne kot zmešnjava. Pri manjših vrtovih moramo biti z umeščanjem raznih elementov malce bolj previdni in dobro premisliti kam kakšen element umestiti, da si vrta ne bomo vizualno zmanjšali.

Tlakovane površine

Tlakovane površine v vrtu igrajo pomembno vlogo. So zelo uporabne, saj povežejo hišo z različnimi predeli vrta in predstavljajo trdno površino za prevažanje različnih stvari. Poleg tega pa predstavljajo tudi pomemben arhitekturni del vrta, ki pa mora biti usklajen z izgledom pročelja hiše in arhitekturnim slogom, ki smo ga uporabili v vrtu.

Tlakovane površine so površine, ki morajo biti dobro utrjene, enostavne za vzdrževanje, trajne in čiste. Za utrditev tlakovanih površin lahko izbiramo med različnimi gradivi. Katero gradivo bomo izbrali pa vplivajo:

• cena (gradiva iz naravnega kamna, keramične plošče, tlakovci iz žgane gline,… sodijo med najdražja gradiva; cenejša gradiva so betonski tlakovci in pesek),
• kakovost (pomembno je, da so izbrana gradiva odporna na zunanje dejavnike in obremenitve, saj lahko pride do mehanskih (npr. lomljenje, pokanje) ali kemičnih poškodb (npr. luščenje, trajno vpijanje snovi)),
• klimatski dejavniki (osončenje in letna nihanja temperature),
• varnost (kakšno varnost nam zagotavlja izbrano gradivo v različnih vremenskih razmerah),
• namembnost in vrsta obremenitve (za površine, ki so namenjene le hoji, bomo izbrali drugačna gradiva kot za površine, kjer bomo npr. parkirali vozila; pri tem je pomembna izbira pravilne podlage),
• oblikovalski razlogi (v vrtove s tlakovanimi površinami vnesemo tudi različne barve, teksture, oblike in vzorce),
• vključitev v obstoječe okolje (tlakovane površine poskušamo uskladiti s pročeljem hiše in arhitekturnim slogom).

Poti v vrtu lahko izpeljemo formalno (naravnost) ali pa jih zavijemo. Kako bomo poti izpeljali je odvisno od tega kakšen učinek si želimo doseči:

• ravne poti obdane z rastlinjem nam bodo dajale občutek, da je vrt daljši kot v resnici je,
• z zaviti potmi pa bomo dosegli učinek, da je nekaj skritega za naslednjim ovinkom.

V vrtu lahko oblikujemo tudi stranske poti, pri katerih je pomembno, da nas nekam pripeljejo npr. do vrtne ute, zanimive zasaditve, prostora za počitek,….

S stopnicami povežemo različne nivoje vrta. Preden jih umestimo v prostoru, si dobro ogledamo teren, da jih umestimo tam, kjer so res najbolj potrebne. Material, ki ga uporabimo pri stopnicah, naj bo ujemajoč z materialom, ki je bil uporabljen pri nastajanju poti, da ne bodo stopnice preveč izstopale.

Gradiva za utrjevanje tlakovanih površin

Gradiva, ki se jih največkrat uporabi za izdelavo tlakovanih površin so:

• Lita gradiva kamor prištevamo asfaltbeton in beton. V beton lahko vtiskamo različne vzorce in s tem dosežemo teksturnost površine. Prav tako lahko v beton vlagamo prodnike in druga gradiva npr. steklo, ostanke keramike,…. Različne vzorce lahko dosežemo tudi s teracom, katerega izdelava je zahtevnejša in bolj natančna.
• Tlakovci so lahko glede na vrsto materiala keramični, betonski, iz umetnih snovi, iz naravnega kamna ali leseni.
• Nesprijeta gradiva največkrat uporabimo na površinah, kjer ni veliko obremenitev. Mednje prištevamo pesek, zdrobljeno opeko in mleto lubje.

Vrtne stene ali pregrade - zidovi, ograje ali žive meje

Z zidovi, ograjami ali živimi mejami ljudje največkrat označujemo svojo posest, veliko krat pa z njimi dosežemo tudi, da se zavarujemo pred nezaželenimi prehodi in pogledi. Z njimi si zagotovimo tudi nekaj zasebnosti, ki je eden od osnovnih pogojev, da se bomo v vrtu počutili sproščeno in uživali v lepotah vrta.

Pregrade se razlikujejo med seboj glede na velikost in na način gradnje. Glede na višino jih lahko razdelimo v tri skupine:

• Nizke pregrade (50 do 80 cm) ovirajo neposreden dostop na zemljišče, vendar z njimi ne dosežemo, da bi se zaprli pred pogledi. Izdelane so lahko iz različnih materialov: betonski ali kamniti zidovi, suhozidi, nizke žive meje, ograje z lesenim ali kovinskim polnilom. Uporabne so predvsem v predvrtovih in tam, kjer želimo nakazati spremembo lastništva zemljišča.
• Srednje visoke pregrade (80 do 150 cm) onemogočajo prehode na zemljišče, delno zapirajo poglede, zmanjšujejo in ublažijo hitrost vetra. Izdelane so lahko iz različnih materialov: lesene ograje (z prečnimi ali vzdolžnimi latami), kovinske ograje, polni zidovi, zidovi iz okrasnih betonskih zidakov, žične mreže ali strižene žive meje. Uporabne so za omejevanje posesti, za zaščito zelenjavnega vrta ali za omejitev bivalnega vrta. Za zaščito pred vetrovi so bolj uporabne propustne ograje ali žive meje.
• Visoke pregrade (150 do 200 cm ali več) v celoti preprečujejo dostop na zemljišče in preprečujejo poglede tako na parcelo kot iz nje. Prav tako varujejo pred hrupom in prahom. Izdelane so lahko iz različnih materialov: masivni zidovi, polne lesene ograje, protihrupne ograje, visoke strižene ali prosto rastoče žive meje ali iz kombiniranih popolnoma zaprtih in delno prosojnih elementov. Visoke pregrade uporabimo samo tam, kjer je to res potrebno.

Glede na način gradnje pa razlikujemo:

• Zidane pregrade ali zidove, ki jih lahko izdelamo na različne načine in iz različnih gradiv (naravni kamen, opeka, liti beton,…).
• Pregrade ali ograje, ki so največkrat izdelane iz stebričkov in z vmesnimi polnili. Po višini so največkrat nizke ali srednje visoke. Nosilni stebri so lahko zidani, leseni ali kovinski, prav tako pa tudi polnila.
• Zelene pregrade ali žive meje sodijo med najcenejše in najenostavnejše za postavitev in vzdrževanje. Naredimo jih tako, da skupaj v liniji na določeno razdaljo posadimo rastline iste vrste in sorte. Običajno so nizke ali srednje visoke. Lahko so tudi visoke, a jih je težje obrezovati, razen če so prosto rastoče žive meje.

H kateri koli vrsti zidov ali ograj lahko sadimo tudi rastline. Z njimi lahko razbijemo monotonijo dolgih sten. Že od nekdaj pa so razni zidovi, ograje ali žive meje predstavljali nevtralno ozadje pred katerega se lahko sadijo tudi razne trajnice in grmovnice. Grede lahko tudi dvignemo in s tem nekoliko optično znižamo pregrade.

Zapisala: Tanja Planinšek, ing.vrt.

Fotografije: Marija Herman-Planinšek

Viri:

• Greenwood P., (1995). The New Gardener – The Practical Guide To Gardening Basics. Dorling Kindersley Limited, London,
• Rozman Fattori I., (1999). Ideje za ureditev bivalnega vrta. Založba Fattori, Ljubljana,
• Schubert M., (1972). V domačem vrt. Državna založba Slovenije, Ljubljana,
• Young C., (Editor-in Chief), (2009). Encyclopedia of Garden Design. Dorling Kindersley Limited, London.